Vse se je začelo že malo pred tem datumom, ko me je sošolec, seveda zagret navijač, vprašal, če bi šel z njim in študentskim klubom Domžale v Celovec. Datum: 8. junij. Zadeva: ogled tekme med Nemčijo in Poljsko. Seveda je že iz naslova razvidno kakšen je bil moj odgovor. Vplačilo deset evričev, za ta denar pa dobiš prevoz v obe smeri, popotnico in pa ogled doline na avstrijski strani.
Čakanje v Domžalah in preverjanje, če imamo vsi osebne dokumente. Trikrat lahko ugibate, če so to imeli vsi. Ko smo vsi imeli identifikacijske papirje, smo se odpravili proti meji naše Kokoške. Seveda obvezen postanek na prvi bencinski črpalki za obvezen dokup piva. Kaj kmalu po začetku vožnje smo tudi ugotovili, kaj pomeni tista poponica. Pivo, kaj pa drugega. Sledila je vožnja do mejnega prehoda, ki je bila polna zajebancije. Če bi komu rekel, da se poznamo šele par ur, nam zagotovo ne bi verjel. Kljub napovedim o poostrenih mejnih kontrolah, smo čez mejni prehod prišli brez težav, še dokumentov nam ni bilo treba pokazati.
Ker je bil v ceno vštet tudi ogled doline, smo se kaj kmalu za mejo tudi ustavili in pot nadaljevali peš. Po dolini seveda, da ne bo kdo mislil, da proti Celovcu. Škoda, ker fotk iz te doline nimam, vam pa povem, da nam je lahko žal, da smo take kraje pustili našim južnim sosedom. V mislih sem imel sicer drug nadimek, toda naj jim bo, holcarjem. Ne me tepst, ker sem ime doline pozabil, toda sama stvar je res vredna ogleda. Ogleda pa je vreden tudi račun, napisan na roko. To bi še šlo, če ne bi bil spotoma še na karo listu, iztrganem iz zvezka. Evropa maj es. Po končanem ogledu te pobere avtobus in odpelje nazaj na mesto štarta. Kdor zna pač zna.
Sledi pot do Celovca, kjer se zaparkiramo ob Mkdonalcu in se zmenimo za uro odhoda, pojemo še nekaj nezdrave hrane, ker pač na prazen želodec se ne pije. Z brezplačnim avtobusom se odpeljemo do centra, kjer ni problem najti navijaške cone. Seveda je trea kupiti še šal in to ne samo enega. Za oba skupaj sem pa zapravil 7 evričev. (ko imajo otroci denar, imajo kramarji sejem)
Ker s pivom nekako nisva smela noter, sva ga bila primorana spiti zunaj. Piješ in opazuješ ljudi, vmes greš na plačljiv WC, kjer za tvojo izločke zahtevajo 50 centov. Malo pretegneš noge, ker te zdrami dretje. Ko pritečeš tja in upaš, da boš ujel kak pretep Nemcev in Poljakov, vidiš da od vsega tega ne bo nič. Pa drugič. Vmes srečaš še Slovaka s poljskim šalom, ki gre v Bern navijat za Češko.
Čas teče, piva ni več in ko se ravno odpraviš v fan cono, se varnostniki odločijo, da bodo začeli spuščati ven ljudi. Kar pa pomeni, da ti ne moreš noter. Vse lepo in prav, toda težje je to razložiti pijanim Poljakom, Nemcem in dvema Slovencema. Končno nam uspe priti noter, kjer pa vlada dolgčas in komaj čakava, da bo konec. Po koncu sledi premik do večje cone, kar pa se je kasneje izkazalo za napako, saj je bilo tam bolj živo. Vsaj kar se tiče neredov.
Po poti srečujemo bolj ali manj zgovorne Poljake, s katerimi sledi skoraj obvezno slikanje in pa pitje vodke. Sem pa tja srečamo tudi kakega zablodelega Hrvata. Tokrat v fan cono vstopiva brez težav. Le-ta je veliko večja in pa bolj prazna od prejšnje. Ker nogometa skoraj ne moreš gledati, da ne bi imel v rokah kozarca piva, se s kolegom odpraviva do šanka in za pol litra piva odštejeva pravo malo bogastvo. Štiri evre za pivo in še dva za kozarec. Dva dobiš nezaj, če vrneš kozarec. Logično. Količinia zaužitega alkohola je seveda naredila svoje in tako sem se moral precej potruditi, da sem spet našel kolega, ko sem prišel iz sanitarij. Našel sem ga pa le. Med samo tekmo sva še kramljala z ljudmi, od tekme pa v takem stanju nisem imel kaj dosti. Sicer pa tudi tekma ni bila kdovekaj privlačna za oko.
Tekma se konča, nama pa se v pijanih glavah poraja vprašanje, kje je sedaj Mkdonalc. K sreči so bili prostovoljci in pa policaji, katerih sicer ne maram, zelo ustrežljivi in so nama dali zelo točna navodila. Če sva v takem stanju našla pravo pot, potem so morala biti super natančna. Dogovorjeno uro sva sicer zamudila za par minut, toda tam sva bila, srečna in zdrava. Pred odhodom dobim od Poljaka v dar še Tyskie, ki je moje najljubše poljsko pivo. Med potjo domov sem seveda spil liter vode, kar pa ni pomagalo, da se ne bi zjutraj zbudil z rahlim glavobolom. Posebna hvala še organizatorjem, ki so nas vse razvozili po domovih, mene celo v Ljubljano.
Če potegnemo črto, je izlet uspel. Kot študent poljščine sem imel stik z jezikom in kulturo (pitja). Bil sem del evropskega prvenstva in vsaj malo začutil njegov utrip. Kdo ve, kdaj bo spet kako prvenstvo tako blizu in kdaj bom jaz spet tako mlad.
Fotografije: Pan Urban
Zapisano pod: Potopis, miks, Šport | Brez komentarjev »
